Integralna pedagogika celostno pristopa k otroku in pri tem vključi/spodbudi njegov:
- čustveni in osebnostni razvoj
- socialni razvoj
- kognitivni razvoj
- telesni razvoj
Na ta način obravnava otrokovo EDINSTVENOST IN INDIVIDUALNOST, izhaja iz otroka, se osredotoča na njegove potrebe in sposobnosti, potenciale, učne stile ter upošteva specifiko njegovega okolja in zanj pomembnih ODNOSOV (ti naj bi bili kar se da podporni in spodbudni za otrokovo lastno delovanje in napor).
Otroka želimo vzpodbuditi in navdušiti nad učenjem, novimi spoznanji ter mu ustvariti okolje in model (vzor), ki spodbuja izpolnitev njegovega najvišjega potenciala, celostnega razvoja.
Pomembno je, da otrok izoblikuje dober značaj in se počuti izpolnjeno, s spoznavanjem lastnega namena in smerjo v življenju, za katero verjame, da ji lahko sledi.
Podpreti ga moramo, da se nauči poslušati sebe, razviti notranjo motivacijo, samodisciplino in samospoznavanje – zavedanje in odgovornost, da SAM razvija svoje lastne zmožnosti in je SAM odgovoren za pridobivanje znanja, vrlin in veščin. Sam ima tudi kontrolo nad lastnim razvojem, učenjem (kontrolira hitrost, vsebino in ponavljanje lekcij). Na ta način krepi svojo samozavest in neodvisnost.
Ob vsem tem otrok spozna, da se nenehno razvija.
Ob učenju se mora počutiti kar se da svobodno, saj se le tako razvija in uči brez omejitev, v čutenju LJUBEZNI, brez kritike.
Otrokovemu razvoju sledimo s pomočjo OPAZOVANJA in mu poskušamo pripraviti dobre didaktične materiale in izzive (ob katerih otrok lahko kar najbolj samostojno dela in se uči).
Pri delu s skupino se spodbuja timsko delo, vendar še vedno učenje izhaja iz posameznika, ki je vodnik in varuh lastnega razvoja na vseh področjih.
Didaktični principi integralne pedagogike, v katerem so zajeti tudi elementi montessori pedagogike so:
- gibanje in kognicija (otrok s pomočjo gibanja in delovanja razvija možgane; mišljenje je najprej izraženo v rokah, nato v besedah);
- izbira (s tem ima otrok nadzor nad svojim okoljem);
- močna področja in interesi (zanimanja otroka in samo-motivacija za učenje);
- izogibanje zunanjim nagradam (interes za dejavnost se ohranja, če ob tem ni zunanje nagrade);
- učenje z vrstniki in od/ob njih, pomoč (heterogene skupine) – socialni in čustveni razvoj;
- učenje v kontekstu (uporabnost in pomen tega, kar se otrok uči);
- red v okolju in umu (konceptualno in fizično urejeno okolje, notranja disciplina otroka).
Ob učenju, ki naj bi bilo kar se da zanimivo in nezavedno, otrok poleg učenja konkretne učne vsebine razvija tudi koncentracijo, vztrajnost, vestnost, delovne navade, temeljitost; pri delu v skupinah, parih pa tudi socialno in čustveno inteligentnost.